Slovenija: Pomen regulacije sovražnega govora na internetu
Izzivanje nestrpnosti in pozivanje k sovražnosti je problematično z vidika človekovih pravic. Sovražni govor je eno najmočnejših sredstev diskriminacije, še posebno, ker ga težko definiramo in še težje preiskujemo in kaznujemo. O sovražnem govoru govorimo takrat, ko gre za izražanje mnenj in idej, ki so po svoji naravi ksenofobični, diskriminatorni, rasistični in naperjeni predvsem zoper razne manjšine (etnične, verske, kulturne) in zajema tako govorno, pisno kot nebesedno (parade, insignije, simboli, ipd.) komunikacijo.
Seveda internet pred tem nikakor ni imun. Še več, internet ponuja nove oblike ne zgolj za širjenje nestrpnosti in negativno propagando, temveč tudi za organizacijo, pridobivanje novih privržencev, izmenjavo gradiv in informacij, nabiranje sredstev in druge oblike komunikacije. Tako kot internet na eni strani predstavlja nov prostor za politično participacijo, aktivno državljanstvo in za razvoj demokracije nasploh, na drugi strani ponuja prostor za širjenje tradicionalnih oblik socialne izključljivosti, nestrpnosti in diskriminacije.
Problem pa se pojavi, ker ta novi način širjenja nestrpnosti poteka na globalni ravni, brez ustreznih regulacijskih mehanizmov in brez globalnega konsenza o razmejitvi med sovražnim govorom in svobodo govora. Obstaja sicer kar nekaj mednarodnih dokumentov, kot sta na primer Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, ki države podpisnice zavezujeta k regulaciji sovražnega govora nasploh. Še posebej pa gre izpostaviti Dodatni protokol h konvenciji o kibernetski kriminaliteti, ki obravnava inkriminacijo rasističnih in ksenofobičnih dejanj, storjenih v informacijskih sistemih in države pogodbenice, med katerimi je tudi Slovenija, zavezuje k regulaciji tega področja tudi na internetu. Vendar pa pravni mehanizmi in norme tu žal niso dovolj. Kljub temu pa nas lahko zaveze, ki izhajajo iz podpisov zgoraj omenjenih mednarodnih dokumentov, pripeljejo bliže optimalnim rešitvam.
Zaveze po pripravi ustreznih zakonskih podlag, določil in mehanizmov za odpravljanje različnih oblik nestrpnosti na internetu, lahko pripeljejo tudi do novih strategij in politik na nadnacionalnem nivoju, saj internet kot globalni medij, zahteva sodelovanje vrste deležnikov tako na nacionalni kot na mednarodni ravni. Ustvarjanje minimalnih regulacijskih mehanizmov pomeni tudi varovalko, ki zagotavlja, da je širjenje nestrpnosti in pozivanje k sovražnosti tudi v virtualnem okolju nedopustno. Prav tako pa lahko iskanje ustreznih zakonskih podlag in mehanizmov z interdisciplinarnim pristopom pomaga ustvariti tudi socialne norme, samoregulacijske in koregulacijske mehanizme, mehanizme za filtriranje in ocenjevanje spletnih strani ter strategije promocije in izobraževanja, ki bodo lahko tako del nacionalnega modela omejevanja nestrpnosti na svetovnem spletu, kot tudi del globalnega modela regulacije ilegalnih vsebin na internetu, ki je za zagotavljanje varne rabe interneta nujno potreben.
Barbara Samaluk, strokovna sodelavka, Varuh človekovih pravic RS